Laboratorijski diamanti
Laboratorijski diamanti so razmeroma nova pridobitev na svetovnih trgih diamantov. Po drugi strani se pa zelo hitro uveljavljajo in pospešeno uporabljajo pri izdelovanju nakita.
Laboratorijsko gojeni diamanti imajo enake fizikalne, kemične in optične lastnosti kot naravni diamanti, kažejo enak ogenj, lesk in se enako iskrijo. Edina razlika je v njihovem izvoru. Brez uporabe povečevalne lupe je laboratorijsko ustvarjene diamante nemogoče razlikovati od naravnih diamantov. Medsebojno jih lahko ločimo le preko testov s posebno specializirano opremo, ki zaznava manjše razlike v sledovih in rasti kristalov. Pomembno je torej, da se pri nakupu laboratorijskih diamantov vedno odločite za tiste, ki imajo potrdilo oziroma certifikat dragulja, kjer je jasno označeno, da so bili proizvedeni v labaratoriju.
Laboratorijsko gojeni diamanti se ustvarjajo v visoko nadzorovanih laboratorijskih okoljih z uporabo naprednih tehnoloških procesov. Ti procesi poustvarjajo pogoje, pod katerimi se diamanti naravno razvijajo, ko nastajajo v plašču pod zemeljsko skorjo. Ker so izdelani iz istih sestavin kot naravni diamanti, imajo enake optične in kemične lastnosti.
Obstajata dva načina proizvodnje laboratorijskih diamantov – HPHT in CVD metoda.
- HPHT metoda – je izvirna metoda ustvarjanja laboratorijsko pridelanih diamantov, uvedena v petdesetih letih prejšnjega stoletja. Za vzgojo HPHT diamanta se majhno diamantno seme postavi v ogljik, torej osnovni element, iz katerega so sestavljeni diamanti. Diamantno seme je izpostavljeno ekstremni vročini in pritisku, podobno kot diamanti, ki naravno rastejo pod zemljo. Zaradi ekstremnih temperatur in pritiska se ogljik stopi, ko pa se ohladi, se okrog semena oblikuje diamant.
- CVD metoda – razvila se je v osemdesetih letih 20. stoletja, torej je mlajša od metode HPHT. Metoda CVD posnema nastanek diamantov v medzvezdnih plinskih oblakih z uporabo manjšega pritiska in manjših strojev kot HPHT metoda. Diamantno seme se postavi v vakuumsko komoro, ki se napolni s plini, bogatimi z ogljikom, in se zelo segreje. Plin se zaradi teh izjemno visokih temperatur spremeni v plazmo, kar povzroči sproščanje kosov ogljika, ki sprožijo rast diamanta iz diamantnega semena.
Če primerjamo diamante nastale po obeh metodah, lahko ugotovimo, da ni večjih vidnih razlik, razen v postopku izdelave. Razlika je tudi v tem, da je surovi HPHT diamant drugačne oblike kot surovi CVD diamant. Razen tega s prostim očesom ne boste ugotovili razlike med CVD in HPHT diamantom. Obe metodi omogočata proizvodnjo čudovitih, bleščečih diamantov celotnega obsega in kakovosti, ki so optično, kemično in fizikalno enaki naravnim diamantom.
Vsi laboratorijsko predelani diamanti se obravnavajo enako kot izkopani diamanti. Ko so pripravljeni, jih pošljejo v neodvisni laboratorij za dragulje, da jih potrdi strokovnjak. Označujejo se enako kot naravni diamanti. Razlika je zgolj v njihovi ceni, saj so cenejši od naravnih kamnov.
V veliki meri se uporabljajo pri izdelavi diamantnega nakita, še posebej zaročnih in poročnih prstanov. Odločitev o izboru diamanta pa je v rokah vsakega posameznika – diamant, ki ga je ustvarila mati narava, ali diamant, ki je plod človeških rok.